Conjugaison:italien/esortare
Apparence
esortare, verbe régulier du premier groupe, conjugué avec l’auxiliaire avere.
Modes impersonnels
[modifier le wikicode]Mode | Présent | Passé | |||
---|---|---|---|---|---|
Infinitif | esortare | \e.zor.ˈta.re\ | avere | esortato | \a.ˈve.re e.zor.ˈta.to\ |
Gérondif | esortando | \e.zor.ˈtan.do\ | avendo | esortato | \a.ˈven.do e.zor.ˈta.to\ |
Participe | esortante | \e.zor.ˈtan.te\ | esortato | \e.zor.ˈta.to\ |
Indicatif
[modifier le wikicode]Conditionnel
[modifier le wikicode]
|
|
Subjonctif
[modifier le wikicode]
|
| ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|
|
Impératif
[modifier le wikicode]
|
|